Že nekaj časa opazujemo grozno stanje v "azilu" blizu Bihača. Objavljamo pismo Zavoda za pomoč ljudem in živalim v stiski Zadnje upanje, katerega predstavniki so Bihać spet obiskali v minulih dneh... POZOR! FOTOGRAFIJE V NADALJEVANJU NISO ZA OBČUTLJIVE!

Včeraj so se na pot reševanja nikogaršnjih bitij, blizu Bihača, odpravili naši volonterji. S sabo so odpeljali dva nabito polna avtomobila vaših donacij v obliki hrane, odej, tabletk, sanitetnega materiala…Kot že vsem znano, se je potrebno pred vstopom v "azil" najaviti na veterinarski postaji v Bihaču. Tam vas popišejo, izdajo propustnico, s katero lahko vstopite za 30 minut. V tem času si lahko izberete žival, v kolikor jo želite posvojiti.  Ob vsakem našem prihodu imajo druga pravila, izmišljujejo si jih s proti, tako da je njim prav. Ko so se včeraj naši volonterji pripeljali, je bila postaja že ob 12h zaprta, redni delovni čas ob sobotah je do 15h. Več kot očitno je, da so pričakovali naš obisk. Že na meji so bili do potankosti pregledani, tudi ko so se vračali v Slovenijo. Naša Saša je vztrajno klicala direktorja, ko se ji je oglasil in ugotovil kdo je na drugi strani, je prekinil. Povedala mu je, da je prišla skupina volonterjev iz Slovenije pomagati njihovim psom, jih nahraniti, počistiti bokse, v utice nastlati seno, odeje in na varno odpeljati najbolj ogrožene – tri pasje mamica z mladički. Direktor se je v telefon le smejal in povedal, da nimajo vstopa. Spomnil jo je, da se je potrebno dan prej registrirati na kliniki in prospustnico napišejo za naslednji dan. Vsi vemo, da imajo s tem načinom dovolj časa počistiti azil z mrtvimi bitji, iztrebke, nahraniti še živeče pse…Kot vsi poznamo Sašo, ni prenehala in z vsemi volonterji odšla na policijsko postajo. Sprejel jih je prijazen policist, ki je poklical direktorja azila in mu odredil, da pošlje zaposlenega, ki dela v azilu. Ta se je pripeljal do policijske postaje in bili so pripravljeni na odhod proti "azilu". Zaslišali so glas, da naj počakajo. Ko so se obrnili, je iz postaje prišla povečana patrulja policistov, vseh je bilo osem. Prijaznega policista, ki je odredil, da lahko gredo v azil, je po rami potapkal eden izmed policistov in v smehu dejal, da je dobil novo navodilo od župana in sicer, da nihče od volonterjev ne sme vstopiti v "azil". Naj dodamo še to, da je županova hči partnerica od direktorja azila in veterinarske postaje. Dovolj jasno, zakaj je temu tako. Oglasila se je Saša, da kako morejo spreminjati pravila vsakih pet minut? Za tem so vsi policisti obkolili volonterje, z roko teptali po pištoli, se smejali in eden izmed njih je dejal, da lahko gredo, a v kolikor bo kdo od volonterjev naredil korak na ozemlje "azila", bo kaznovan s 150€ globe.

Vsi so se spogledali in ni jim preostalo drugega, kot da pohlevno pokimajo in odidejo.

Več kot očitno je, da je pri vsemu glavna vloga denar. Pravila se spreminjajo z minuto v minuto, ničkriva bitja pa umirajo vsako minuto, prav tem trenutku so na mrazu, v lastnih iztrebkih, če dobijo hrano 2x tedensko so lahko veseli. Hranijo jih ravno toliko, da jih pustijo pri življenju in na njih služijo.

Psičk ne sterilizirajo, čeprav trdijo, da jih, njihovi komaj skoteni mladiči tako po nekaj dneh poginejo. Psi so zaklenjeni v boksih, na katerih so ključavnice, ne morejo si najti hrane, vsaj gnilega jabolka na smetišču, katero je nekaj metrov stran. Prav tako jih ni mogoče rešiti, brez zaposlenega v azilu, saj je potrebno bokse odkleniti, pred azilom pa vedno straži varnostnik.

Zraven je velika greznica, kamor mečejo na pol mrtve pse, mladičke, ki cvilijo, kličejo mamico, ki joče za rešetkami v boksu in se stiska še živečim mladičkom. Tako praznijo bokse in v njih prenatrpajo druge pse, ujete z mesta. Začaran krog. Nad greznico letajo krokarji in se veselijo novih, toplih plenov. Psi v boksih so bolni, kar ste se lahko prepričali ob naših fotografijah rešenčkov, kateri se še danes borijo za življenja. V "azilu" bi že zdavnaj zatisnili svoje očke.

 Tako so naši volonterji predali nekaj hrane volonterjem v Bihaču, ostalo pa so odpeljali v Cazin, jo predali Mirsadu, ki skrbi za nikogaršnja bitja. Tam so opazili plašno, visoko brejo psičko in jo vzeli s sabo. Prav tako so hranili nikogaršnja bitja v Kladuši in naleteli na umirajočo psičko. Vso podhranjeno, sama kost in koža, z demodexom, hudo kožno boleznijo. Tako so kljub temu dali možnost živeti dvema psičkama, kateri sta na varnem in že veterinarsko oskrbljeni. Mi bomo razmišljali in naredili vse, da se stanje v "azilu" blizu Bihača popravi. Obrnili smo se že na več institucij, tudi tujino, do močnih oganizacij za zaščito živali, priložili fotografije, video posnetke, verjamemo, da bo nekoč temu konec. Vsako živo bitje si zasluži živeti, ne glede na to ali je človek ali žival. Ta uboga bitja so dobre tri ure stran od nas, in v Bihaću vladajo ljudje, ki jim ni mar za živali. Ali mislite, da takšni vodilni delajo kaj bolj v prid ljudem? Zamislimo se tudi, kakšni župani vladajo nam? Vsi vemo, da so velike razlike med občinami. Tisti župan, kateremu ni mar za žival, mu v resnici tudi za ljudi ni. Vsi tega ne razumete, ali pa ne želite razumeti. Močno upamo, da boste spregledali prej kot slej in odstranili fijake z glave.

(Pes moj prijatelj)